EDINA
(Rok Lunaček)

Ti si edina in blizu ni nobena,
če spet rodil bi se bila bi moja žena.
Ti si edina, ustvarjena za mene,
brez aspirina mi glavobol odženeš.

Pogledam jo in čudim se,
bog si je res čas vzel,
ker gledam jo dve uri že,
a dela se “kao” ne ve.

Pogledam jo, zdaj že ve,
ta nasmešek zame je;
nagajiv in nalezljiv.
Počutim se, kot da bi pil.

Ti si edina in blizu ni nobena,
če spet rodil bi se bila bi moja žena.
Ti si edina, ustvarjena za mene,
brez aspirina mi glavobol odženeš.

Pogledam jo in čudim se,
druge so le kopije.
Njen okus vabi me,
diši kot med in jagode.

Pogledam jo, vem, da ve;
slišim njeno dihanje.
Njen nasmeh pa je kriv;
počutim se, kot da bi pil.

KRALJICA
(Rok Lunaček)

Ona je kraljica,
čista je resnica,
da pomeni mi vse.
Ona, razred zase,
punca prve klase,
le za njo gori srce!

Za njo, za njo bi zvezde nabiral,
za njo, za njo oblake preštel.
Za njo, za njo srce rezerviral,
milijon objemov, dokler bom živel.

Ko me objame, vsakič me zadane,
problemi odletijo, v meni zagori.
Ko me objame, vsakič me zadane
hormoni poletijo telo mi ponori.

Ona je kraljica,
čista je resnica,
da pomeni mi vse.
Ona, razred zase,
punca prve klase,
le za njo gori srce!

Za njo, za njo zvezde nabiram,
za njo, za njo diši moj parfum.
Za njo, za njo se ne kontroliram,
odklopi se glava, odklopi razum.

LUNINA BELINA
(Rok Lunaček)

Prevrtim cel film nazaj,
ko se prikradeš iz navade.
Čas je, da te najdem zdaj,
tam dol ob morju, tam čas stoji.

Kjer lunina je belina, tam je vedno moj dom,
zame ti si Edina, a nate stavil ne bom.
Generacija čaka, do jutra, pije do dna,
se čaša vina pretaka, da luna pade z neba.

Kjer lunina je belina, tam je vedno moj dom,
zame ti si Edina, a nate stavil ne bom.
Generacija čaka, do jutra, pije do dna,
se čaša vina pretaka, da luna pade z neba.

Prevrtim si film naprej,
lunina belina naju je zavila.
Pod borovci se nasmej,
tam dol ob morju, tam čas stoji.

ZATE
(Rok Lunaček)

Medtem, ko tole pesem pišem,
luč gori pri tebi še,
s tabo je.
Po tebi srajca še diši mi,
on pa je v bližini, vem,
greje te.

A sta srečna skupaj?
Ali prebolevaš le kot jaz?
Ali v njemu iščeš moj obraz?
Meni se še vsako noč zgodi,
da manjkaš mi ti…

Zate bi svet prehodil,
zate, bi ponovil napake,
brez tebe je vse vino voda.
Zate bi hrup utišal,
zate, še v temi mižal, zate.
Brez tebe zame ni izhoda.

Medtem, ko tole pesem pišem,
svoje solze brišem, spet,
s tabo je.
Patetika me znova zgrabi,
in kot po navadi sam,
kradem dan.

V DOBREM STAREM PIRANU
(Rok Lunaček)

En super plan, odklopil bom probleme,
nocoj mam plan k morju dol zavit.
Čez Črni Kal me cesta k morju žene,
čaka me klapa, da gremo spit.

Kmalu bo že polnoč,
pojemo na vso moč,
tole bo dolga noč,
p’rjatli moji, dvanajst je že proč.

V dobrem starem Piranu,
v dobrem starem Piranu,
si bom dušo nahranu,
v dobrem starem Piranu.

J’s j’mm plan, da plačo bom odpeljal,
v Piran en giro na jugo fin.
Da reva se od pufov kaj spočije,
zvečer pa s klapo nar’dit kažin.

GROM NAJ TRESE (himna NK Tabor Sežana)
(Rok Lunaček)

V Sežani so junaki,
to naši kraški so rojaki.
Dihamo za rdeče-črne;
smo strah, trepet za vse.

V naših prsih bije zlata,
vsi smo eno – brat za brata.
V žilah nam teran utripa;
tu ni predaje, ne.

Zdaj zabijajte za nas!

Grom naj trese, burja brije,
naj se vrag pred nami skrije!
To je Tabor, to so naši;
navijamo za vas, navijamo za vas!

Grom naj trese, burja brije,
ko Sežana gol zabije!
To je Tabor, to so naši;
navijamo za vas, navijamo za vas!

In na tekmi ni romance,
naš nasprotnik nima šanse.
Držimo za rdeče-črne;
smo strah, trepet za vse.

Zdaj zabijajte za nas!

KATRINA
(Blaž Gec, Žan Janežič)

Cel večer čakam te, čakam te na ulici.
Sam ne vem, če boš prišla, morda že iščeš drugega.
Srce si mi vnela, a tebe ni in ni,
še sonce bo vstalo, ker zmedena si ti.

Še malo bom počakal na tvoj prelep obraz,
na tvoje dolge noge in na vitek pas,
čeprav si me ujela na rdeče ustnice,
kar pogumna sama pozvoni mi ,dekle.

Daj, pozvoni mi, pozvoni mi, Katrina!
Želim si, da že danes bi prišla.
Ljubezen moja je tako mamljiva,
odpri mi vrata svojega srca.

Daj, pozvoni mi, pozvoni mi, Katrina!
Ne laži mi, da časa zame ni.
Za vedno v mojem srcu boš edina,
poišči me, ljubezen naj gori.

Nova noč pelje me čez poljane, čez gore,
želja moja je odšla, name si pozabila.
Zakaj si govorila, da pravi sem zate,
ukradla si mi solze, prevarala si me.

ČAS ZA ZABAVO
(Blaž Gec, Žan Janežič)

Prišel je čas za zabavo,
nemirno in pravo,
jaz sem čakal na tvoj ples,
zaljubljen bil sem do ušes.

Če je zabava taprava,
bo tvoja nora postava,
v meni zbujala strasti
in vrtela mi oči.

A preden v jutro se podam,
še nekaj tebi jaz priznam,
saj veš ljubiti te nesmem,
zato zdaj grem.

O moja mala,
zakaj si me zmešala,
na vročem plesu sred noči,
saj veš domov se mi mudi.

O moja mala,
zakaj mi nisi dala,
vročega poljuba ja ja,
preden je odbila ura.

Ni me hotela spustiti,
hotela me je osvojiti,
da še malo bil bi z njo,
gledal zvezde v nebo.

Rekla mi je naj ostanem,
naj še enkrat jo objamem,
a kot zabava se začne,
za naju se končala je.

DEKLIC VLADAR
(Žan Janežič)

Nekoč  srečal sem te,
zdaj nevem kje si dekle,
obupal sem že,
a še vedno ljubim te.

Ti bila si taka,
kakor je prav vsaka,
zame edina,
a jaz brez pompina.

Šel bom na žur, 
do jutranjih ur,
bom hecal dekline, 
dokler me ne mine.

Si druzga spoznala,
a mene izdala,
pa kaj to meni mar,
saj deklic sem vladar.

Ti bila si taka,
kakor je prav vsaka,
zame edina,
a jaz brez pompina.

LJUBICE
(Theo Čebron)

Prva je ljubica mi pisala kot nora,
druga se le smeji, je zame čisto pregroba.
Tretja bi imela vse prstane diamante,
četrta me pogreje, a le za peto meni bije srce.

Ker ona ljubi, ona boža
in me privlači njena koža.
Včasih divje, kdaj počasi,
ona ničesar se ne ustraši.

Včasih smešno, včasih resno
in ona najde pravo mesto.
Ko me poljubi, se mi zmeša,
Le ona ve, kaj paše mi.

Šesta se ženila bi, a mene to ne gane,
s sedmo vse  ígra je in naj tako ostane.
Osma res ni zame, bi zame koga ubila,
deveta me pogreje, a za deseto meni bije srce.

NA VES GLAS
(Theo Čebron)

Ko večer se že prične,
in zabava bliža se,
tu s prijatelji pozabimo na slabe vse stvari.

Ker nihče ne bo doma,
tisti, ki ga žurat zna,
saj v življenju si je treba vzeti čas,
naj se sliši na ves glas!

OOOO O O OO, takrat se ustavi čas,
OOOO O O OO, a ustavi se samo za nas,
OOOO O O OO, ta noč spet prekratka bo,
OOOO O O OO, zato ka žuramo, ker sonce je zašlo.

Ne ustavi nas vihar,
če smo skupaj ni nam mar,
saj vsak korak je s soncem obsijan.

Ne zakrivaj si oči,
pridi z nami tudi ti,
saj v življenju mnogo lepih je stvari,
zato ne skrivaj se v temi.

NE BO TI ŽAL
(Theo Čebron)

Sem vate se zaljubil in še zdaj ne vem kako,
sladko si se smejala, si mi zmešala glavo
in tvoje me oči so res takoj začarale,
kot s pravljice narisana tako pojaviš se.

So fantje mi dejali, da ljubezni se bojiš,
da prav nihče ne gane te, v srce mu ne spustiš,
a jaz prav nič se nisem bal,
zato poskusiva, morda ne bo ti žal.

In zdaj zasijale so svetle luči,
in daj da pokažem kako se znori,
in glasba igrala je vso dolgo noč,
je najina, midva skupaj sva zasanjana.

So fantje mi dejali, da z menoj nikdar ne boš,
da previsoko letam in da ti nisem kos,
sem jaz se le nasmehnil, rekel: “Fantje glejte me”,
še tisto noč na plesu sva poljubila se.

Sem vate se zaljubil in še zdaj ne vem kako,
pristopil sem do tebe in prijel te za roko,
in že objeta sva bila,
še luna sije le za naju dva.

SOLZA NESREČE
(Matjaž Bratož)

Težko mi je reči, da rad te imam,
težko ti povem, da vse je zaman.
Bila si ti vse, vse kar sem si kdaj želel,
sem vedno bil le tvoj, a danes bom odšel.

Ko se v jutro prebudiš, ob tebi me ni,
nikoli izvedela ne boš, da sem ljubil te vse dni.
Imela sva vse, vse kar sem si kdaj želel,
bila si le moja, a danes bom odšel.

In vsako jutro, ki me zbudi, spominjam se tebe,
Spomin na najine noči, ne morem brez tebe.
Na vsakem listu odseva obris, so kaplje nesreče,
Če bi le pozabil lahko, da imel sem te rad.

Bila sva premlada, preveč sem se bal,
Bila sva še otroka, te ljubiti nisem znal.
Pozabil pa ne bom, vseh tvojih besed,
V srcu bodo za vedno, dokler obstaja svet.

TI DEKLE
(Blaž Gec, Žan Janežič)

Daj povej mi če si za,
da bi skupaj nekam šla,
dol na morje se hladit,
v senco črn bambus pit.

Daj povej, če si za,
a boš moja tam bila,
da bi skupaj sanjala,
nežno se poljubljala.

Ti dekle, vedi le,
da bi nežno ljubil te,
svojo pesem ti zapel
in v neznano tja odšel.

Ti dekle, vedi le,
zate bi naredil vse,
še raketo bi prižgal
in v vesolje te peljal.

Ko pa sonce bo zašlo,
ti napišem pravljico,
o šumenju dveh valov
in ljubezenskih mostov.

Ko poletje bo zašlo,
zima se vrnila bo,
dolge zimske so noči,
jaz sprašujem kje si ti.

ZDAJ PA SKUPAJ SVA
(Žan Janežič)

S tabo živel bi vse dneve in noči,
največje veselje, ko preliva ljubezen se mi.

Mi roko boš dala, ko ti prstan bom nadel,
si se z drugim opekla, jaz sem čakal in verjel.

Zdaj pa skupaj sva,
zares se ujameva,
brez najmanjših bolečin,
si srček grejeva.

Zdaj pa skupaj sva,
zares zaljubljena midva,
kot golobčka sred neba,
si lička božava.

Taval brez tebe v mrzlih sem nočeh,
prosil boga sem, da vrne mi spet nasmeh.

Mi roko boš dala, ko ti prstan bom nadel,
si se z drugim opekla, jaz sem čakal in verjel.

STO TISOČ LET

(Rok Lunaček)

Rad bi povedal ti vse to,

zdaj, ko ne morem spati;

noč je ledena, pusti jo

naj ledeni pred vrati.

Če se v sanje potopim,

naj bo v sanjah tvoj obraz;

da se ob tebi prebudim,

ko slišim tvoj glas.

Rad bi povedal ti vse to,

zdaj, ko bi moral vstati,

brez tebe so jutra hladna bolj

in težje me je prebrati;

da je samota tu doma,

manjkaš mi ti in tvoj obraz,

stišaj vihar na dnu srca,

ko slišim tvoj glas.

Sto tisoč let, bi čakal spet,

da svoj pogled obrneš,

da znova čas te vrne,

v naročje spet nazaj.

Sto tisoč let, bi bil ujet

med hladnimi zidovi,

ledenimi okovi,

če bi se srečala,

bi tvoj pogled stopil ves led okrog srca.

Rad bi se vrnil znova tja,

kjer sva nekoč ležala,

z roko v roki le midva,

skupaj tesno zaspala.

Če se v sanje potopim,

naj bo v sanjah tvoj obraz;

da se ob tebi prebudim,

ko slišim tvoj glas.